Z vlakom smo do mesta Kunming potovali dva dni. Na poti sem spoznal mladega fanta iz Guangzhouja, ki je šel v Kunming prvič na obisk k dekletu, ki ga je spoznal prek interneta. Kitajska je s svojimi stotimi milijoni uporabnikov interneta na drugem mestu na svetu, takoj za ZDA. Njuno prvo srečanje v živo ni bilo nič kaj romantično. Iz železniške postaje sva se z desetimi tisoči drugih potnikov gnetla na mrzel dež in v blato, ki je obdajalo gradbišče okoli poslopja postaje. Zaradi dežnikov in prtljage ni bilo proste roke za objem, pa še enega tujca - mene - je imel s seboj.

Lijiang

Tudi v tem velikem mestu me ni mikalo ostati. Kunming je menda eno od najprijetnejših kitajskih mest, a ko prideš po dveh dneh vožnje z vlakom med milijon ljudi, ki se drenjajo po blatu, je težko začutiti resnično lepoto in duha kraja. Čez pol ure sem bil že na minibusu za Dali.

Dali je majhno mesto v provinci Junan, kjer živijo pripadniki manjšinskega ljudstva Naxi. Zaradi majhnosti, ležernosti in ohranjenega tradicionalnega videza je Dali prijetno mesto za sprostitev in počitek. Gostišča so udobna, hrana je okusna in internet zastonj. Mesto leži ob velikem jezeru, znano je po izdelkih iz marmorja in treh visokih pagodah. Šel sem jih pogledat, toda videl sem jih samo od daleč. Vstopnina dvainpetdeset juanov se mi je zdela previsoka. Bolj zanimiva od teh pagod so bila lepa Naxi dekleta, ki jih je bilo povsod polno. Opravljena v narodne noše so se za plačilo postavljala pred fotografske aparate turistov. Turisti so bili večinoma Kitajci in le zanemarljiva peščica tujcev.

Tudi to je en od znakov materialnega napredka, ki ga je Kitajska dosegla od konca kulturne revolucije sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Sloj ljudi, ki živi materialno udobno in sodobno življenje, je vedno večji; že skoraj vsi imajo mobitele in povsod je videti veliko mladih, samozavestnih ljudi. Na televiziji je to prav tako očitno. Če program ne bi bil v kitajščini, bi mislil, da gledam ameriško televizijsko postajo. Ljudje so veseli nove svobode, da lahko potujejo po svoji prostrani deželi. V polomljeni angleščini so se poskušali pogovarjati z mano tudi o kritičnih temah, kot je nasprotovanje gradnji ogromnega Jeza treh sotesk.

Po treh dneh počitnic sem šel naprej v Lijiang, še eno značilno Naxi mesto, z lepim, starim mestnim jedrom in še bolj intenzivnim masovnim turizmom. Hitro sem se naveličal hoditi po labirintu ozkih kamnitih ulic, polnih trgovin s spominki.

A v bližini mesta je bilo nekaj bolj zanimivega - prvi tibetanski samostan na moji poti. V te predele Junana je že segel tibetanski vpliv in očitno je bilo, da so imeli Tibetanci in Naxiji veliko kulturnih in trgovskih stikov.

Pokrajina na poti do samostana je čudovita. Užitek je bilo del poti hoditi skozi dehteč borov gozd. Topel zrak je dišal kot na morju.

Pred samostanom me je čakala velika tabla z opisom samostana v kitajščini in angleščini. Če povzamem bistvo, je pisalo:

»Samostan Yu Feng je bil ustanovljen v času dinastije Qing. Zgrajen je v značilnem kitajskem slogu, na vrhu templja so slike v tibetanskem than kar stilu, na samostanskem vrtu je znamenita kamelija.«

Niti z eno besedo ni bilo omenjeno, da je to tibetanski budistični samostan, kaj šele, da pripada karma kagju šoli budizma ali kdo ga je ustanovil. Te podrobnosti v dobi površnega, množičnega turizma najbrž niso pomembne.

Plačati sem moral dvajset juanov vstopnine.

Najbolj me je zanimalo, čigave slike so razstavljene v glavnem templju. To je podatek, ki največ pove o vsakem samostanu. V tem so na glavnem mestu slike uradne kitajske različice mladega 11. Pančen lame. Pravega 11. Pančen lame, Genduna Čokija Njima, ki ga je potrdil Njegova svetost Dalaj lama, že od leta 1996 ni nihče videl. Samo na eni fotografiji in še na tej je v podrejenem položaju izkazoval čast marionetnemu Pančen lami, je bil mladi Karmapa, ki je vodja karma kagju šole. Karmapa je najprej užival podporo kitajskih oblasti, potem pa je leta 2000 pobegnil v Indijo.

Tempelj in dvorišče sta bila polna kitajskih vodičev/varnostnikov, ki so pazili, da ne bi kdo fotografiral notranjosti templjev. V samostanu sem videl le enega samega meniha.

"Ta samostan je le še mrtev muzej, kamor se pridejo turisti slikat ...", sem potrt razmišljal, ko sem zapustil glavni tempelj in se brez pričakovanj med samostanskimi zgradbami vzpenjal višje v pobočje, proti vrtu, kjer naj bi rasla znamenita kamelija, ki vsako pomlad cveti z deset tisoč cvetovi.

In ... prišel sem ob pravem času...

Galerija