Ponoči je deževalo. Dež je napolnil rečni kanal, ki deli posestvo na dva dela in mi tako odrezal pot do grmov na drugi strani, ki sem jih prejšnje dni določil za svoje stranišče. To grmovje mi je ob splošni izgubi vseh samo po sebi umevnih civilizacijskih pridobitev veliko pomenilo. V templju nismo imeli ne elektrike, ne stranišča, ne tekoče vode in ne prostora za umivanje.

Ašuk

Meniške halje in dolge tibetanske obleke so zelo praktične. Ljudje lahko kjerkoli počepnejo in opravijo veliko potrebo. Jaz pa sem si moral poiskati novo stranišče. Našel sem ga v vdolbini skalnatega pobočja, ki se razteza po eni strani posestva. Ko sem bil tam prvič, so me prišli gledat konji. Jaki in ovce ne smejo na travnate pašnike Gesarjevega posestva. Tam se je pasla le čreda konj Badžija rinpočeja. Ko me je eden od njih zagledal, so vsi obstali kot pribiti in z gobci polnimi trave nepremično strmeli vame. Očitno so konji tudi na teh višinah dovolj pametni, da uspejo razločevati ljudi po rasni pripadnosti. Naslednji dan so me že poznali in niso več buljili vame.

Khadro je nabirala posušene konjske iztrebke in suhe veje za kurjavo. Razložila mi je, da so jakovi iztrebki boljše kurivo od konjskih. Zanimivo je, kako se človeku spremeni odnos do iztrebkov, če se z njimi greje in si kuha kosilo. Med starejšimi ženskami je še vedno živ običaj, da na obisk nikoli ne pridejo praznih rok. Če nič drugega, v dar prinesejo vsaj suho jakovo figo, ki jo poberejo nekje na poti.

Ko je Khadro usposobila svoje ognjišče, se je hrana občutno izboljšala - bila je kuhana. V kitajskem železnem voku je v olju pražila zelje in suho svinjsko mast, riž pa je skuhala v ekonom loncu. Tudi s Tašijem sva začela skupaj kuhati kosila, riž s praženo zelenjavo, v katero sva narezala posušeno jakovo meso, ki je ostalo od prejšnje zime. Med kuhanjem v zelenjavi se napoji z vodo in se spremeni v skoraj pravo meso. Nekega dne je Senge iz vasi v veliki vreči prinesel jakove parklje. Ves dan so se kuhali v velikem loncu, potem pa so nekaj dni z noži s kosti praskali vse, kar se je dalo pojesti.

Ker ni bilo elektrike, smo za razsvetljavo uporabljali akumulatorje, ki se polnijo s sončnimi celicami. To so velike kovinske škatle, ki tehtajo okoli petnajst kilogramov. Čez dan smo jih dali ven na sonce in jih vsake toliko časa obrnili, da so ulovili čim več sončnih žarkov. Eno polnjenje zdrži za dve do tri ure razsvetljave s halogensko žarnico. Kadar je dan oblačen, akumulator zdrži manj časa. Posodili so mi en komplet baterije, sončne celice in žarnice, a se je baterija že po nekaj dneh zaradi starosti pokvarila. Od takrat naprej sem si ob večerih svetil s svečami in maslenimi svetilkami.

Vstajal sem med šesto in sedmo uro zjutraj in do zajtrka pri Khadro delal prostracije. Zajtrk se je vedno podaljšal v dolg pogovor o vsemogočem. Po tem sem šel na sprehod po posestvu. Našel sem tudi nov prehod prek rečnega kanala na drugo stran med bujno grmovje. Temu so sledile prostracije do kosila, ki smo ga imeli okoli treh popoldne in nato spet prostracije od šestih do teme. Na dan sem jih naredil okoli tisoč petsto. Večerje so bile čas za sprostitev, pogovor in pitje čaja.

Veliko časa sem preživel s Tašijem. Z očetom Sengejem, mamo Šigo, bratom in dvema sestrama so živeli kot živinorejci v kraju Sova Kuma, oddaljenem en dan hoje. Taši je pri dvanajstih letih postal menih, a je še vedno živel doma. Le občasno je šel v bližnji samostan, kjer se je učil brati in pisati tibetanščino. Ko je bil star šestnajst let, je mama zbolela in po treh tednih bolezni umrla. Kmalu za njo je zaradi bolezni umrla še mlajša od obeh sester. Senge je prodal čredo jakov in se s Tašijem preselil v Ašuk, kjer je delal kot oskrbnik meditacijskega centra. Tudi Taši je vstopil v meditacijski center in tam preživel več kot osem let. Pred slabim letom ga je Badžia rinpoče določil za lamo v Gesarjevem templju in od takrat s Sengejem živita tam.

Galerija