Moja pot na Tibet se je začela dvanajst let prej, preden sem prvič stopil na tibetanska tla. Začela se je v Delhiju, v majhni pisarni kašmirske turistične agencije, kjer sva s prijateljem kupovala avtobusni vozovnici za Agro, kjer stoji znameniti Tadž Mahal.

Kašmir

»Ali ne bi raje odšla v Kašmir?«

Z Robertom sva se presenečeno spogledala: »Kaj ni tam vojna?«

»Ne, kje pa. Vse je v redu,« je z zibajočo glavo zatrdil kašmirski agent.

»Konec oktobra je ... Saj je vendar zima tam gori v Himalaji?«

»Ne, ne, kje pa ... Prav prijetno je. Ravnokar bodo imeli festival cvetja. Če odletita takoj zjutraj, ga lahko še ujameta.«

Ne vem, kaj nama je bilo. Morda zaradi tridesetih ur preživetih na letalih in letališčih ter zaradi časovne razlike možgani niso več delovali. Ali zaradi kulturnega šoka, ki sva ga zjutraj doživela, ko smo se s taksijem z letališča vozili mimo na ulici spečih ljudi in umazanih podrtij. Kakorkoli že, neprištevno sva brez razmisleka odgovorila: »Ja, greva v Kašmir!«

Prva stvar, ki sva jo doživela naslednji dan ob izstopanju iz letala v Šrinagarju, je bil leden mraz. Na obrobju Himalaje, na višini 1700 metrov konec oktobra ni bilo ne duha ne sluha o festivalu pomladi in cvetja.

Druga stvar, ki sva jo opazila, so bili do zob oboroženi vojaki. Ti so na vsakem vogalu gledali iz visokih bunkerjev, sezidanih iz vreč, napolnjenih s peskom.

Zdelo se nama je, da v tem kraju festivala cvetja že ne more biti vojne, vendar sva voznika taksija, ki naju je prišel čakat na letališče, med vožnjo vseeno retorično vprašala, če se pri njih kaj streljajo.

»Ne veliko,« je ravnodušno odgovoril.

Nastanila sva se v enem od številnih plavajočih hotelčkov, ki so bili privezani na obrežju jezera. Samo na našem smo bili turisti – poleg naju še en angleški popotnik. Oskrbnik Mohamed in njegov pomočnik, star dedek, sta se prijazno trudila skrbeti za nas. Žal sta pretiravala z začimbami. Špinača je bila tako začinjena, da so nam pri jedi krvavele ustnice. Kot edini turisti smo bili očitna tarča vseh obupanih prodajalcev nakita, spominkov in oblek. Ob večerih so drug za drugim s čolni prihajali na našo barko in po vsej dnevni sobi nametali svojo robo. Nakup je bil najboljša obramba, tako da smo si kmalu nabrali dobro zalogo pikajočih puloverjev iz grobe volne, rokavic in usnjenih jaken.

Z vsakim dnem so se razmere slabšale. Po nekaj dneh je zmanjkalo elektrike, ponoči se je vedno glasneje slišalo streljanje in za veliki finale so nam zadnjo noč med spanjem po glavah plesale podgane.

Po vsem tem sva bila odhoda  res vesela. Odločila sva se, da se na poti do Delhija ustaviva še v Dharamsali, gorski vasici, kjer v izgnanstvu domuje Njegova svetost Dalaj lama in velika skupnost Tibetancev. Ta kraj me je zanimal že prej, vendar se mi zima ni zdela primeren čas za obisk. Sedaj, ko sva bila utrjena od kašmirske zime in oborožena s kosmatimi puloverji, mraz ni bil več problem.

McLeod Gandž – gornji del Dharamsale – je bil ljubezen na prvi pogled. Obkrožena sva bila z umirjenimi, a veselimi Tibetanci, ki nama niso želeli prodati ničesar. V vzdušju prijetne gorske vasice in prijaznih ljudi sva se počutila kot doma.

Najbolj sva bila navdušena nad kulinarično ponudbo – v številnih restavracijah so stregli karkoli si je poželelo srce: tibetanske momote, kitajske jedi, pečen krompirček, zelenjavne pite, palačinke ... Hotel Tibet je imel za najin okus najslajšo ponudbo. Pogosto se je zgodilo, da sva tja prišla na kosilo in ostala še za večerjo.

Zajtrkovala sva v majhnem tibetanskem hotelčku, kjer sva stanovala. V kuhinji niso govorili angleško. Pomagali so si s posebnim slovarjem: zraven besede BANANA je bila narisana banana, zraven besede EGG (jajce) je bilo narisano jajce ... Ponavadi sva naročila toliko omlet in toastov, da so naju za vsak primer še enkrat prišli vprašat, če zares misliva pojesti toliko hrane.

Toda vse rekorde sva potolkla na dan izleta do jezera Dal.

»Pot je morda dolga, rabila bova popotnico,« sva pomislila in za popotnico naročila štirideset sirovih toastov!

Sostanovalci in uslužbenci hotela so le nemo strmeli v pladenj z zvrhano goro sirovih toastov, ki nama ga je kuhar previdno prinesel v sobo.

Žal se je vreme popoldne skisalo in v pol ure sva v sobi pohrustala vseh štirideset sirovih toastov. Zaradi tega se je po vasi začela širiti legenda o dveh Rusih, ki se s sirovimi toasti bašeta kot krvoločna sibirska medveda.

Midva pa sva kljub vsej hrani čutila vedno večje nezadovoljstvo. V takšnem razpoloženju sva naletela na plakat za dvanajstdnevni uvodni tečaj naukov in prakse tibetanskega budizma v meditacijskem centru Tušita, pol ure hoje navzgor od McLeod Gandža. Na informativnem razgovoru nama je Rudy, direktor centra, navdušeno razlagal o tem, kako bomo zjutraj vstajali ob šestih, cel dan poslušali predavanja, meditirali ter zadnje tri dni celo preživeli v tišini. Kljub tej 'privlačni' predstavitvi sva se odločila, da se pridruživa tečaju. Kajti bila sva obupana. Kakšno upanje za srečo v življenju sploh obstaja, če te niti štirideset sirovih toastov ne more resnično osrečiti?

Prvi dan tečaja sem bil začuden, ko sem videl, da nas bo o tibetanskem budizmu učil v pižamo oblečeni Indijec z dolgo brado. Toda hitro se je izkazalo, da si ne bi mogel želeti boljšega učitelja. Dharmakirti je bil do nedavnega menih v tibetanski tradiciji, učenec Njegove svetosti Dalaj lame in nukleofizik hkrati. Njegovo podajanje budizma je bilo znanstveno, izkustveno in prav nič versko obarvano. Najbolj sta se me dotaknili ideji bodičite – srca prebujenja, ki nepristransko zaobjame vse, kar živi – in praznine – dejstva, da stvari ne obstajajo same od sebe. Tibetanski budizem je bil zame kot kos oblačila, ki se popolnoma prilega telesu. Odločil sem se, da ga v prihodnosti bolj poglobljeno spoznam.

S tem namenom sem se v naslednjih desetih letih pogosto vračal v Indijo.

Toda niti enkrat v tem času si nisem zaželel oditi na Tibet. Tibet je bil zame mrtva dežela. Vsi tibetanski učitelji, ki sem jih poznal in cenil, so živeli v izgnanstvu. Duhovno izročilo je bilo v njihovi domovini preganjano in zatrto. Zakaj bi hodil tja? Zagotovo nimajo niti dobrih restavracij!

Po šestih letih priprav in dveh odpovedanih obiskih je julija leta 2002 Njegova svetost Dalaj lama prvič obiskal Slovenijo. Tisto jutro, ko smo se pripravljali za odhod iz hotela na prizorišče javnega govora v parku Tivoli, sem ga prosil za nasvet glede tega, kaj naj v prihodnosti počnem. Proti koncu pogovora mi je odločno dejal: »In pojdi na Tibet!«

»Na Tibet?« sem vprašal presenečen in nekoliko razočaran.

»Da. Pojdi na Tibet. Vendar ne po običajni poti. Potuj prek Hong Konga v tibetansko provinco Kham, nato v Amdo in potem še v Lhaso.«

Slabi dve leti kasneje sem se z občutkom nelagodja in strahom pred neznanim odpravil na pot.

 

 


Sveže dodano

Novi članki: