"Pokaži mi potni list!" mi je velel mlad kitajski policist. Dal sem mu ga. Morda pa le imam srečo, sem pomislil, medtem ko je počasi v zvezek prepisoval moje osebne podatke. Vsi so mi pripovedovali, da je tujcem vstop v Larung Gar prepovedan, a očitno so se pravila v tem času že spremenila, zakaj bi si sicer prepisovali moje podatke.

Larunggar

Kot vsi Kitajci, sta morala Andy in njegova prijateljica Tia na policijski postaji za varščino pustiti le svoji osebni izkaznici. Spoznal sem ju prejšnji večer v majhnem mestu Drango. Tja sem prispel po deseturni vožnji z avtobusom iz Darceda. Poiskal sem si poceni sobo in že hotel na večerjo, ko sem se spomnil, da se bolj spodobi najprej obiskati okrajni samostan na pobočju nad mestom. Kupil sem si sladoled in se sprehodil do tja.

"Iz katere države že si?" Policist se je še vedno trudil z razumevanjem mojega potnega lista; počasi si je lomil prste s prepisovanjem njemu tujih črk in imen. "Slovenija. Tule piše ..."

Andyja in Tio sem srečal pred vhodom v glavni tempelj samostana Drango. Bila sta stara okoli petindvajset let, oba iz Šanghaja. Andy je dobro govoril angleško in kot večina mladih Kitajcev si je tudi on nadel pomožno angleško ime, s katerim se je predstavljal tujcem. Tudi onadva sta bila naslednji dan namenjena v Larung Gar. Zmenili smo se, da gremo skupaj. Z njuno družbo sem dobil upanje, da mi bo morda le uspelo priti v to ogromno, prepovedano budistično mesto...

Galerija