Menda je glavna železniška postaja v Guangzhouju druga najbolj prometna na Kitajskem. Že na prvi pogled - oziroma duh - ni bila videti najbolj čedna in prežemal jo je vonj po urinu. To me je spomnilo na železniške postaje v Indiji in počutil sem se kot doma. S podzavestno sposobnostjo dešifriranja kitajskih znakov mi je uspelo najti pravo okence za prodajo vozovnic in kupiti karto za naslednje jutro.

Guangzhou

Angleščina je tam res tuj jezik, ki ga skoraj nihče ne zna. A ljudje so prijazni in se trudijo pomagati. Mlad par mi je pomagal iskati sobo za tisto noč, vendar so se mi vse zdele predrage. Velika mesta na Kitajskem so za tujce veliko dražja, kot sem si mislil. En od vzrokov je prav gotovo ta, da poceni hoteli nimajo dovoljenja za sprejemanje tujcev.

Odločil sem se, da bom prenočil kar na postaji, da bom v kakšen kot pogrnil plastično vrečo in časopis, se zavil v deko in lepo spal do jutra. V čakalnico spuščajo potnike le kakšno uro preden odpelje vlak. Velik nahrbtnik sem oddal na oddelku za shranjevanje prtljage. Tam je delal mlad fant, ki je precej dobro govoril angleško. Bil je že mrak. Na ogromnem trgu pred železniško postajo se je trla množica potnikov, uličnih prodajalcev in policistov. Na drugi strani trga sem našel mir in zatočišče v McDonald'su.

Ena od stvari, na katero se lahko v življenju vedno zaneseš, je McDonald's. V oddaljenih tujih krajih, kjer se počutiš gluh in nem v množici tujih besed, izgubljen sredi labirinta ulic, osamljen med tujimi ljudmi, ko ne veš, pri katerih vratih vstopiš na avtobus in komu plačaš za vozovnico, je poslovalnica McDonald's prava ambasada domačnosti. Ne glede na to, kje je - v Evropi, Ameriki, Indiji ali na Kitajskem - v njej je vedno enako čisto, vedno igra enaka zahodna pop glasba, vedno je vzdušje pisano in veselo, hrana prepoznavna in okusna. Točno veš, kje naročiš, kje plačaš, kako odpreš kečap, kako zagrizeš v hamburger in kako potisneš slamico skozi pokrov kozarca.

Hrana je bila malenkost bolj začinjena kot pri nas. Velika kava je pognala misli v kreativno divjanje in utrujeno telo napolnila z ekstazo. "Vse je popolno tako, kot je," pravijo budistični nauki. Na zadnjo stran papirnatega prtička s slikami fast-food poslastic, sem zapisal vprašanje:

"Vse je popolno,
je lahko govoriti, kadar si srečen.
Toda ali lahko vidiš popolnost v tem,
da si oropan, žalosten, obupan in utrujen?"

Življenje mi je bilo takoj pripravljeno pomagati iskati odgovor.

Ob pol enajstih zvečer sem se vrnil na postajo, kjer je že taborilo veliko ljudi. Našel sem idealen kotiček za spanje, a me je policist napodil stran. Policistov je bilo povsod polno: eni so pešačili, drugi so jezdili motorje in tretji so kraljevali v avtomobilčkih za golf. Videti so bili zelo resni, vzbujali so strahospoštovanje in prijeten občutek varnosti.

Prišel sem do okenca za shranjevanje prtljage. Fant, ki sem ga srečal prej, je bil še vedno v službi. Ime mu je bilo Wen Feng, star je bil enaindvajset let. Njegov delovni čas na železniški postaji je bil od sedmih zjutraj do naslednjega jutra, torej polnih štiriindvajset ur, potem pa je imel en dan prosto. S pogovori s tujci je njegova angleščina postajala vedno boljša. Pridružilo se nama je še nekaj njegovih sodelavcev. Vsi so mi prigovarjali: "To je zelo nevarna železniška postaja. Res ni dobro, da si čez noč tu. Če že boš, pa pod nobenim pogojem ne smeš zaspati!"

Poslušal sem jih, a svaril si nisem vzel preveč k srcu. Saj se ne more zgoditi nič nevarnega ob vseh teh zagnanih policistih.

Tako smo se pogovarjali, ko je starejšega moža, ki je spal v kotu nekaj metrov stran od mene, obstopila skupina šestih moških. Drugi ljudje so se umaknili stran od njega. En iz skupine šestih je počepnil k možu in zelo previdno, a temeljito vlekel stvari iz njegovih žepov. Najprej iz suknjiča, potem iz hlač, potem iz srajce ... Speči ni niti trznil. Odprli so še njegovo potovalko, zvlekli vse stvari ven in jih pregledali. Ljudje naokoli pa smo samo gledali. Nihče ni zavpil ali ga zbudil. Policisti so bili le nekaj metrov stran. Ko so roparji končali delo, so šli mirno naprej do naslednjega zaspanca.

Bil sem v šoku. Kar naenkrat se mi hoteli niso več zdeli tako zelo dragi. Toda bila je že polnoč in možnosti za pobeg ni bilo več...