Smrt je seksi. In s tem ne mislim na nekrofilijo. Smrt je seksi zato, ker nas stik z njo prebudi in poživi, podobno kot nas poživi pogled na ljubljeno osebo v kakšni zapeljivi pozi.

img_6192.JPG

Smrt je seksi. In s tem ne mislim na nekrofilijo. Smrt je seksi zato, ker nas stik z njo prebudi in poživi, podobno kot nas poživi pogled na ljubljeno osebo v kakšni zapeljivi pozi. Ob njej zbledita tako pomembnost vsakodnevnih problemov kot tudi dosežkov. Ko se zaveš, da umiraš, pronicanje vode skozi balkon gornjega soseda ni več tako pereča težava in končno prenehaš neprestano razmišljati o čudovitem novem avtu… To je osvežujoče.

Vendar se lahko kaj hitro zgodi, da se ob pogledu skozi brezkompromisno iskrenost ogledala smrti, zazdi, da je življenje le en velik festival nakupov, proizvajanja odpadkov in banalnosti. V njem ni ne duha ne sluha o junaštvu, pustolovščinah ali dosežkih, ki bi spremenili svet. Spoznanje, da je tvoje življenje v bistvu dolgočasno in da še zdaleč nisi epski junak, o katerem bi Mel Gibson posnel film, te lahko potre bolj kot sama ideja o njegovi minljivosti.

Toda v tem grmu tiči zajec pomote, kajti v resnici je vsakdo čisto pravi epski junak! In to ravno po zaslugi smrti.

Zelo rad gledam filme kot je na primer Pogumno srce. V tem filmu mladega škota Williama v trinajstem stoletju splet krutih okoliščin spremeni v prvega moža borcev za osamosvojitev Škotske izpod britanskega jarma. William ima vse kar potrebuje resnični epski junak: cilj za katerega je brez pomisleka pripravljen plačati s svojim življenjem in karizmatičen pogum, s katerim se po ganljivem nagovoru svojim možem ob skupinskem rjovenju ekstatično prvi požene v skoraj gotovo smrt.

Kljub temu, da živimo osem stoletij za njim in da se vsak dan tuširamo, je razlika med Williamom in nami le ta, da mi ne poveljujemo četi razjarjenih moških v krilih. V vsem ostalem smo si isti: za svoje cilje plačujemo s svojim življenjem in brez postanka drvimo gotovi smrti naproti.

Ideja, da stvari plačujemo z denarjem je namreč iluzija. Poglejmo primer. Ogled filma v kinu za dve osebi stane približno 20 evrov: vstopnici sta 10 evrov, štirje veliki krompirčki s pijačo pridejo 7 evrov, ostalo je za prevoz. Toda ta denar predstavlja le del resničnih stroškov, saj ogled filma in priboljške v resnici plačamo s svojim časom. Konkretno: 2 uri gledanja filma, 2 uri priprav, vožnje in kupovanja vstopnic, ter še približno 4 uri dela, da smo zaslužili in prihranili teh 20 evrov. Vse skupaj torej 8 ur, kar predstavlja 0,0027 procenta povprečnega aktivnega človeškega življenja.

Reklame nas zavajajo, ko obljubljajo, da stvari lahko dobimo ceneje ali celo zastonj: »Pol plačaj zdaj, pol čez dve leti« ali »30% več vsebine in 70% več probiotičnih bakterij v jogurtu«… Kajti račun za vsak dopust, vsako bakterijo v jogurtu, vsako opeko stanovanja, vsako misel, vsako besedo, vsako dejanje in vsak evro,  poravnamo v najdragocenejši – in edini – valuti, ki jo zares premoremo – s svojim življenjem.

Dejstvo je tudi, da ne vemo s kakšno količino te življenjske valute razpolagamo. Gotovi smo lahko le v tem, da jo imamo omejeno količino, ki se z vsakim trenutkom le manjša. Morda si zaželimo, da bi imeli na voljo več časa, saj bi tako lahko dosegli več? Toda zanimivo je, da ravno tisti projekti, ki imajo na voljo neomejeno časa in sredstev skoraj vedno neslavno propadejo. Zakaj? Izgleda, da ljudje potrebujemo omejitve kot so roki, proračuni in tudi smrt, zato da nas vzpodbujajo k kreativnost in osredotočenosti.

Nekaj let nazaj so po Sloveniji viseli ogromni reklamni plakati za eno od zavarovalnic, na katerih je moški v poznih petdesetih letih z zaskrbljenim obrazom razglašal, da »življenje ni hec«. Kljub teoretičnemu zavedanju, da erektilne motnje, težave s prostato in druga starostna poslabšanja res niso zabavna, se mi je reklama takrat zdela precej neumna. Sedaj pa vidim, da je imel gospod čisto prav. Ne zato, ker bi že naletel na omenjene tegobe (trkam na les), temveč zato, ker sem iz trenutka v trenutek, brez prediha, vsakič znova postavljen pred to težko odločitev – za kaj bom dal svoje življenje?

Williamu in še nekaterim drugim redkim srečnežem, ki so se v ključnih vlogah znašli v prelomnih trenutkih zgodovine, je bila ta odločitev zelo olajšana. Vsak otrok ve, da se v takšnih primerih odločiš za pravico, za domovino, za svobodo, za vsa živa bitja – za katerikoli visokoleteči cilj je pač v danem trenutku aktualen. Toda kaj, če se moraš odločiti med Hondo in Toyoto? Ali med različnimi okusi čipsa v trgovini? Boš dal svoje življenje za vrečko brezglutenskega bio čipsa s poprom in morsko soljo ali za paket klasičnega z okusom čebule in smetane? Ko se odločaš na tak način, s smrtjo v mislih, ni v življenju čisto nič trivialnega, banalnega.

Vendarle pa nam junaško zavedanje smrti marsikatere dileme tudi olajša. Če se zvečer vprašaš ali bi raje dal svoje življenje za strmenje v še en del kakšnega razvlečenega resničnostnega šova ali pa bi ga morda raje namenil za druženje z najbližjimi, postanejo življenjske prioritete kristalno jasne. Tako kot epskim junakom, tudi nam prijateljstvo s smrtjo pomaga, da ne zaidemo predaleč s poti.

Zato je smrt seksi. Kajti nič ni bolj vzburljivega kot to, da se sredi nakupovanja v nabito polnem supermarketu v trenutnem preblisku spomniš na njo in se vprašaš – »Za kaj bom dal ta trenutek?« Ali, ko zjutraj odpreš oči in s hvaležnostjo, da imaš nov dan, pomisliš: »Za kaj bom dal ta dan? Za kaj bom dal to življenje?«

 

--
objavljeno v reviji Aura, dec 2009